Does Science Think?

The objective of the present essay is to show that the traditional dilemma of philosophy, namely, does science think or does not think, has today become the problem that science itself has to solve. To assert that science thinks means first that science, when it thinks, constructs its object in an always specific manner; second, in construing its object, it adds to it the real, i.e., a reference, external to the scientific construction itself, which science then discovers as the basis and source of its construction. This article argues that it is for strictly scientific reasons that science is today faced with the task of affirming itself as a domain of thought in both aforementioned meanings. Affirming the view that science thinks is a scientific struggle for the existence of politics of emancipation

Democracy Without Boundaries

.

Kaj je objekt drugačnega mišljenja?

“What is the Object of Thinking Differently” takes up G. Lebrun’s thesis according to which Kant’s Critique of the Power of Judgement “teaches us to think differently.” In accord with the author’s larger project of bringing to the fore Kant’s second Copernican turn, such as has been accomplished in Kant’s third Critique, this paper seeks to elaborate a theory of the kind of object that would correspond to the different way of thinking that is implied in the reflecting power of judgement. Drawing upon what the author calls the operation of the de-realisation and de-constitution of reality and the de-sublimation of the sublime, informed by his treatment of the contemporary Slovenian artist Jože Barši’s artwork Public toilet, the paper extends his notion of the “third” object, in which the existence of the non-existent finds its body and which, precisely as such, becomes the thing of thought that opens thought’s eyes.Naslov se opira na misel G. Lebruna, da nas Kantova Kritika razsodne moči »uči misliti drugače«. V skladu z avtorjevim stališčem, da je Kantova tretja Kritika kraj drugega kopernikanskega obrata Kantove filozofije, skuša prispevek zarisati modus tistega objekta, ki bi ustrezal tistemu »drugačnemu mišljenju«, kot ga vsebuje reflektirajoča razsodna moč. Izhajajoč iz operacije derealizacije in dekonstitucije realnosti ter desublimacije sublimnega, kot jo je mogoče razbrati v delu Jožeta Baršija »Javno stranišče«, prispevek razširi pojem »tretjega« objekta, v katerem najde svoje telo eksistenca ne-eksistirajočega in ki prav kot tak postane stvar mišljenja, ki mišljenju odpre oči

End of Certainty?

.

Subjekt izjavljanja kot fantazma Kantove filozofije

Der Beitrag geht davon aus, daß Kants transzendentaler Ansatz sowohl innerhalb der theoretischen als auch innerhalb der praktischen Philosophie auf der Spaltung zwischen dem universellen Subjekt der Aussage und dem partikulärem Äußerungssubjekt aufgebaut ist. Diese Spaltung ist unüberbrückbar, da die Geste der Ausschließung des partikulären Äußerungssubjekt für die Konstitution des universellen Aussagesubjekts konstitutiv ist. Die Haupthese des Beitrages lautet nun, daß es die dritte Kritik möglich macht, Kants Philosophie auch als einen Ansatz zu lesen, dem es darum geht, mit der Ebene des universellen Aussagesubjekts gerade jenes in zu Verbindung zu setzen, was aus ihr konstitutiv ausgeschloßen ist, das heißt, das Äußerungssubjekt. Diese These versucht der Beitrag durch die Darstellung der transzendentalen Theorie der Sinnlichkeit und des spezifischen Verhältnisses von Sinnlichkeit und Vernunft in der Kritik der Urteilskraft näher zu begründen.Izhodišče prispevka je, daje Kantova transcendentalna zastavitev tako na področju teoretične kakor na področju praktične Filozofije zgrajena na razcepu med univerzalnim subjektom izjave in partikularnim subjektom izjavljanja. Ta razcep je nepremostljiv, saj je gesta izključitve partikularnega subjekta izjavljanja konstitutivna za vzpostavitev univerzalnega subjekta izjave. Temeljna teza prispevka pa se glasi, daje mogoče na podlagi tretje Kritike Kantovo filozofijo brati tudi kot zastavitev, ki skuša z ravnijo univerzalnega subjekta izjave artikulirati ravno to, kar je iz nje konstitutivno izključeno, namreč subjekt izjavljanja. To tezo skuša prispevek utemeljiti s prikazom Kantove razdelave transcendentalne teorije čutnosti v Kritiki razsodne moči in s prikazom specifičnega razmerja med čutnostjo in umom v tretji Kritiki

Scene Dvojega. II. Zakaj je ljubezen črni kvadrat na beli podlagi?

This second part of the article is an attempt to demonstrate why love, as theorised by Badiou, i.e. love as a process of truth, as a scene of /the/ Two, is ultimately a black square on a white ground. By taking this approach we are interested principally in the way in which the process of subjectivation as represented by love manifests itself the minimal distance between the subject and the point of its real being, this being that instance which makes it possible for someone to subjectivise himself/herself and, at the same time, an instance by which the subject itself is composed.Drugi del članka skuša pokazati, zakaj je ljubezen, tako kotjo skuša dojeti Badiou, torej ljubezen kot proces resnice, kot scena Dvojega, v bistvu črni kvadrat na beli podlagi. Pri tem nas zanima predvsem, na kakšen način deluje in kako se manifestira v ljubezni proces subjektiva-cije, tista minimalna distanca med subjektom in točko njegove realne biti, s katero se nekdo subjektivira in prek katere se hkrati sestavlja sam subjekt

L’horreur du moraliste politique

La politique moralisante, on pourrait la décrire, suivant Kant, comme une politique qui vise l'universalité, mais ne prend pas en considération le fait qu'un moment constitutif de l'énoncé politique est le lieu singulier de son énonciation. C'est pourquoi elle manque l'universalité et ne réalise qu'un intérêt particulier. La politique morale, elle est par contre, une politique qui suit la maxime: Fiat iustitia, pereat mundi. Dans cette maxime il s'agit avant tout d'une coupure radicale, d'une rupture absolue avec la situation. La politique morale parie, dans une situation réele, sur le moment qui est radicalement hétérogène à cette dernière.La politique moralisante, on pourrait la décrire, suivant Kant, comme une politique qui vise l'universalité, mais ne prend pas en considération le fait qu'un moment constitutif de l'énoncé politique est le lieu singulier de son énonciation. C'est pourquoi elle manque l'universalité et ne réalise qu'un intérêt particulier. La politique morale, elle est par contre, une politique qui suit la maxime: Fiat iustitia, pereat mundi. Dans cette maxime il s'agit avant tout d'une coupure radicale, d'une rupture absolue avec la situation. La politique morale parie, dans une situation réele, sur le moment qui est radicalement hétérogène à cette dernière

Badiou, Marx in analiza vrednostne forme

This article is an attempt to bring together Marx and Badiou, precisely there where the connection between their problematics seems to be minimal, almost null, i.e. in the realm of Marx’s critique of political economy. This attempt at linking Marx and Badiou takes as its guiding thread the hypothesis that there is a homology between Badiou’s onto-logic in his Logics of Worlds and the analysis of the value-form in Marx’s Capital 1. A crucial step in this homology consists in the conceptual operation of a transition from the reality of the Two to the Three, conceived as an internal exception of the Two. The article thus aims at showing that on the basis of this transition it is possible to solve the problem of the materiality of money-commodity in Marx.Članek skuša povezati Marxa in Badiouja na področju, kjer je njun vsebinski stik minimalen, tako rekoč ničen, na področju Marxove kritike politične ekonomije. Poskus njune povezave vodi hipoteza, da obstaja homologija med Badioujevo onto-logiko v Logiki svetov, in analizo vrednostne forme v Marxovem Kapitalu 1. Ključen element te homologije je konceptualna operacija prehoda od realnosti Dvojega k Trojemu kot notranji izjemi Dvojega. V nadaljevanju članek dokazuje, da je mogoče na osnovi tega prehoda rešiti uganko predmetnosti denarnega blaga pri Marxu